Izvedeni finančni instrumenti

IZVEDENI FINANČNI INSTRUMENTI

Izvedeni finančni instrumenti so zapleteni finančni instrumenti in kot taki primerni za izkušene vlagatelje, ki dobro poznajo delovanje finančnih trgov ter se zavedajo tveganj, ki so s tem povezani. Izvedeni finančni instrumenti so po vsebini lahko izredno zapleteni, kljub morebitnim večjim donosom, pa s seboj prinašajo tudi povečana tveganja.

Izvedeni finančni instrumenti so opredeljeni v Zakonu o trgu finančnih instrumentov in predstavljajo velik nabor različnih vrst finančnih instrumentov, katerim skupno je to, da gre za pogodbo med dvema strankama, kjer se lastništvo s prodajalca na kupca ne prenese takoj, pač pa na nek prihodnji datum po dogovorjeni ceni in na dogovorjen način. Druga skupna točka izvedenim finančnimi instrumentom pa je ta, da je njihova vrednost določena na podlagi nekega osnovnega instrumenta. Ta je lahko bodisi nek drug finančni instrument (delnica, obveznica ali celo drug izvedeni finančni instrument), valuta, indeks, blago, donosi ali različne druge spremenljivke. Izvedeni finančni instrumenti se uporabljajo tako za trgovanje, varovanje pred tveganji, kot tudi v špekulativne namene.

Primeri izvedenih finančnih instrumentov so na primer:

  • opcije
  • standardizirane terminske pogodbe
  • nestandardizirane terminske pogodbe
  • zamenjave
  • finančne pogodbe na razliko (CFD)
  • različne vrste certifikatov
  • nakupni boni (warranti) in 
  • druge oblike izvedenih finančnih instrumentov.     


Opcije

Opcije dajejo vlagatelju pravico, ne obveznosti, da kupi (Call) ali proda (Put) nek finančni instrument (denimo valutni par) po določeni ceni (strike cena) na določen dan (datum zapadlosti opcije). Za to pravico nakupa ali prodaje osnovnega instrumenta vlagatelj plača premijo prodajalcu opcije. Ali se vlagatelj odloči za uporabo, oziroma izvršitev te pravice pa je odvisno od tržnih razmer in bližine datuma zapadlosti opcije. Glede na možen čas unovčitve opcije ločimo dve vrsti opcij, in sicer evropsko in ameriško. Medtem, ko pri evropskem tipu opcije velja, da je kupcu dana pravica, ne pa tudi obveznost, da kupi ali proda določen znesek oziroma količino osnovnih instrumentov po vnaprej dogovorjeni pogodbeni ceni na dogovorjeni dan dospetja, pa kupcu ameriškega tipa opcije omogoča nakup ali prodajo na dogovorjeni dan dospetja ali pred njim. Trgovanje z opcijami omogoča ustvarjanje donosov tako ob rasti ali padcu cene osnovnega finančnega instrumenta.

Obrestne in valutne zamenjave

Zamenjava je izvedeni finančni instrument, s katerim pogodbeni stranki zamenjata denarne tokove v prihodnosti. Poznamo več vrst zamenjav, najbolj pogosti pa sta valutna in obrestna zamenjava, ki se uporabljata predvsem za zavarovanje pred obrestnim in valutnim tveganjem. Obrestna zamenjava je dogovor med dvema strankama, da bosta redno v določenem časovnem obdobju zamenjevali različna plačila obresti. Pri tem gre lahko za zamenjavo spremenljive obrestne mere v nespremenljivo ali obratno. Pri zamenjavah ne pride do plačila celotnih zneskov obresti, ampak samo do izplačila razlike med nespremenljivo in spremenljivo obrestno mero. Valutna zamenjava je pogodba med dvema strankama, kjer se ti dogovorita, da bosta zamenjali plačevanje obresti in vračilo glavnice v eni valuti za plačevanje obresti in glavnice v drugi valuti.

Pogodbe na razliko v ceni (CFD)

CFD-ji ali pogodbe za razliko v ceni ponujajo alternativen način dostopa do dinamičnih delniških trgov. V osnovi CFD predstavlja pogodbo med kupcem in prodajalcem za izmenjavo razlike med sedanjo ceno osnovnega instrumenta, ki lahko predstavljajo delnico, obveznico, blago, indeks, valuto ali kateri koli drug osnovni instrument, in njegovo ceno ob zaprtju pozicije. Pogosto se finančne pogodbe na razlike uporabljajo v špekulativne namene. Vrednost CFD-ja se spreminja popolnoma enako kot vrednost delnice oziroma indeksa, prav tako je imetnik CFD-ja upravičen do denarne prilagoditve v višini neto dividende, ki jo izplača podjetje svojim delničarjem. Poznamo CFD-je, ki so izvedeni iz delnic, delniških indeksov (Dax, Dow Jones, S&P 500,...) ali cen surovin (nafta, zlato, baker,...).

Prednost CFD-jev je predvsem njihova velika likvidnost. V nasprotju s standardiziranimi terminskimi pogodbami CFD-ji navadno nimajo datuma dospelosti (izjema surovinski CFD-ji), ali vnaprej določene trgovalne velikosti. Njihova slabost pa je strošek financiranja pozicije, zaradi česar niso primerni za dolgoročne naložbe.

Trgovanje s CFD-ji navadno vključuje visoke vzvode, ki vlagateljem omogočajo vstopati v posle z visoko vrednostjo, a z le minimalnim začetnim vložkom. Finančni vzvod omogoča multipliciranje dobičkov in izgub, več o tej vrsti tveganja pa je mogoče najti na tej povezavi. Vlagatelj lahko s takšnimi finančnimi instrumenti izkoriščajo tako rasti kot tudi padce cen osnovnih instrumentov. Kot to velja tudi za nekatere druge izvedene finančne instrumente, tudi v primeru nakupa finančne pogodbe na razliko ne postanete lastnik osnovnega instrumenta, temveč trgujete le z razliko v ceni tega osnovnega instrumenta. Ob zaprtju pozicije vlagatelj prejme razliko med trenutno tržno ceno osnovnega instrumenta in začetno vrednostjo osnovnega instrumenta, če je ta seveda pozitivna. Če je razlika negativna, mora to razliko poravnati vlagatelj sam.

Finančne pogodbe na razlike so visoko tvegani finančni instrumenti, ki niso primerni za vsakogar. V zvezi s tem je  ESMA izdala tudi opozorilo javnosti. V njem pa so opisani tudi primeri uporabe takšnega finančnega instrumenta in tveganja, ki ga finančne pogodbe na razlike vsebujejo.


Terminski posli

Za terminske posle velja, da je datum izvršitve posla praviloma daljši od dveh delovnih dni. Če je datum izvršitve krajši od dveh delovnih dni, navadno govorimo o promptnih poslih. Pri terminskih poslih gre za zavezujoč dogovor (pogodbo) med dvema strankama o nakupu oz. prodaji dogovorjenega zneska določenega sredstva (npr. valute, delnice, blaga,…) po vnaprej določeni ceni (terminskem tečaju). Terminski posli se ne uporabljajo le za zavarovanje, ampak tudi za špekulacije. Pri tovrstnih poslih je pomembno le to, da sredstvo, ki je predmet prodaje, priskrbimo najkasneje na dan izvršitve posla. Pogodbe so lahko nestandardizirane ali standardizirane. Pri nestandardiziranih pogodbah se stranki pogajata o vseh sestavinah pogodbe, pri standardiziranih pa le o ceni.


Standardizirane terminske pogodbe (Futues)

Standardizirana terminska pogodba (angl. Futures) je standardizirana pogodba o terminskem nakupu ali prodaji določene količine surovine (pšenica, baker, srebro,…), finančnega instrumenta (delniškega indeksa, pogodba na obrestno mero,…) ali valut, ki se jo bo dobavilo na določen dan v prihodnosti. Naziv “standardizirana terminska pogodba” izhaja iz dejstva, da so vse sestavine pogodbe, kot so količina, kakovost surovine in datum zapadlosti, kraj in način izpolnitve pogodbe, povsem standardizirane, zaradi česar se kupec in prodajalec takšne standardizirane terminske pogodbe dogovarjata le o njeni ceni. Ker so takšne pogodbe standardizirane se z njimi navadno trguje na enem izmed organiziranih trgov, njihova likvidnost pa je prav zaradi standardiziranosti praviloma večja od nestandardiziranih terminskih pogodb.
 
Glede na vrsto osnovnega instrumenta ločimo med seboj več vrst standardiziranih terminskih pogodb, s katerimi se trguje na različnih terminskih borzah po vsem svetu, in sicer:

  • valutne standardizirane terminske pogodbe (angl. FX futures), kjer se osnovni instrument glasi na posamezno svetovno valuto (euro, britanski funt, ameriški dolar, švicarski frank, idr.),
  • standardizirane terminske pogodbe na blago (angl. commodities futures), kjer se osnovni instrument glasi na posamezno blago ali plemenito kovino (nafta, kava, sladkor, bombaž, zlato, srebro, platina, baker, idr.),
  • standardizirane terminske pogodbe na obrestne mere, kjer osnovni instrument predstavljajo različne obrestne mere,
  • standardizirane terminske pogodbe na indekse, idr.

 

Trgovanje s standardiziranimi terminskimi pogodbami navadno poteka s pomočjo borznih posrednikov preko organiziranih trgov. Poravnava poslov pa se izvaja preko klirinških hiš, ki vstopajo v posamezen posel kot nasprotna stranka in jamčijo za poravnavo posameznega posla. Standardizirane pogodbe se lahko poravnajo z dostavo osnovnega instrumenta ali denarno, uporabljajo pa se za zavarovanje pred tveganji in kot špekulacijski instrument.


Nestandardizirane terminske pogodbe (Forward)

Nestandardizirana teriminska pogodba (angl. Forward) je nestandardizirani izvedeni finančni instrument za nakup oz. prodajo vrednostnega papirja, blaga, tuje valute ali drugih finančnih instrumentov po dogovorjeni ceni z dostavo in plačilom na dogovorjen dan v prihodnosti. Za razliko od standardizirane terminske pogodbe je nestandardizirana terminska pogodba po svoji vsebini prilagojena posameznemu kupcu oziroma prodajalcu. Ker pogodba ni standardizirana se z njimi trguje izven organiziranega trga. Poznamo več vrst nestandardiziranih terminskih pogodb, glede na vrsto osnovnega instrumenta, uporabljajo pa se predvsem za zavarovanje pred tveganji.


Nakupni boni (warrant)

Nakupni bon je strukturiran finančni instrument, katerega lastnik ima pravico, ne obveznost, kupiti določeno količino osnovnega instrumenta po vnaprej določeni fiksni ceni (izvršilna cena), v določenem času. Obstajata dve vrsti nakupnih bonov. Pri prvih gre za tradicionalne nakupne bone, ki so izdani skupaj z obveznico s strani podjetja. V tem primeru je le-ta izdan kot dodatek, ki naredi obveznico privlačnejšo, zaradi česar jo je mogoče izdati z nižjo obrestno mero. Warranti se pogosto trgujejo z velikimi vzvodi, kar naredi instrument še bolj tvegan.

Druga vrsta nakupnih bonov je tako imenovani kriti warrant (Covered Warrant) in je izdan brez spremstva obreznice. V tem primeru ni potrebno, da je izdajatelj hkrati tudi izdajatelj osnovnega instrumenta. Ti warranti kotirajo na klasičnih borzah (Stuttgart, Frankfurt) in so izdani s strani finančnih institucij.

Warranti imajo lastnosti opcij, njihova cena se določa na podlagi istih dejavnikov kot cena opcije. Nakupni call (prodajni put) warrant daje vlagatelju pravico do nakupa (prodaje) določene količine delnic po določeni ceni na določen datum (v nasprotju z opcijami gre pri warrantih vedno za denarno poravnavo). Po svoji vsebini so nakupni boni zelo podobni opcijam.


Druge vrste izvedenih finančnih instrumentov

Poleg zgoraj navedenih izvedenih finančnih instrumentov finančna industrija dnevno izumlja nove in nove vrste finančnih instrumentov. Posebno vrsto predstavljajo tudi nekateri ostali strukturirani produkti kot so na primer različne vrste certifikatov.


Naložbeni certifikati

Naložbeni certifikati so dolžniški finančni instrumenti, ki jih uvrščamo med izvedene finančne instrumente. Vrednost naložbenega certifikata je navadno odvisna od osnovnega instrumenta (delnice, obveznice, indeksa, valute, blaga, ipd.). Navadno so izdajatelji naložbenih certifikatov večje finančne institucije (npr. banke), ki se obvežejo imetniku certifikata izplačati njegovo vrednost v denarju ali osnovnem instrumentu, na katerega se certifikat nanaša. Kupec naložbenega certifikata nosi kreditno tveganje izdajatelja takšnega izvedenega finančnega instrumenta, da slednji ne bo sposoben poravnati svojih obveznosti ob zapadlosti tega instrumenta.

Obstaja več različnih vrst naložbenih certifikatov, kot na primer:

  • indeksni certifikat sledi razvoju osnovnega instrumenta (indeksa, surovine,..), navadno v razmerju ena proti ena;
  • garantirani certifikat zagotavlja, da vlagatelj v zameno za garancijo na začetni vložek, sprejme omejitev pri potencialnem donosu;
  • bonus certifikati navadno zagotavljajo določeno dodatno izplačilo ali bonus, če pred zapadlostjo certifikata ni presežena v naprej določena spodnja meja;
  • outperformance certifikat navadno vlagatelju zagotavlja, da je od neke vnaprej določene višine tečaja osnovega instrumenta čezmerno udeležen pri rasti tečaja;
  • knokavt certifikati;
  • udeležben certifikati;
  • diskontni in drugi.

Tovrstni instrumenti se lahko trgujejo bodisi z uporabo finančnega vzvoda ali brez njega. Trgovanje s takšnimi finančnimi instrumenti je omogočeno na nekaterih bolje razvitih finančnih trgih, nakup pa je mogoč tudi neposredno pri njegovem izdajatelju. Trgovanje s takšnimi finančnimi instrumenti je primerno predvsem za vlagatelje z izkušnjami s tega področja.
   










Agencija za trg vrednostnih papirjev

Poljanski nasip 6
1000 Ljubljana
Slovenija

Email: vlagatelj@atvp.si
Tel.: +386 (0)1 280 04 00
Faks: +386 (0)1 280 04 30